Skoraj vsak lastnik psa se je že našel v situaciji, ko mu je nekdo očital, da njegov pes uboga samo zato, ker je »pač take pasme«. Pa je temu res tako? Se poslušen in ubogljiv pes že rodi, ali je kljub vsemu potrebnega tudi nekaj trdega dela? Torej, je poslušnost psa odvisna od pasme?
Za to, da bi si lahko odgovorili na takšna vprašanja, moramo najprej dobro poznati delitev pasem glede na namembnost ter se osredotočiti na nagone, ki so značilni za posamezno pasmo psov. V tem članku smo se zato poglobili v svet šolanja psov, razumevanja pasjih nagonov in poskusili odgovoriti na vprašanje, ali je poslušnost prav zares odvisna od pasme psa.
V splošnem velja, da so nekatere pasme v smislu šolanja pametnejše od drugih. Žal se ta pojem pogosto uporablja napak, saj to ne pomeni, da se pasme psov delijo na »pametne« in »neumne«. Človek je skozi leta selekcioniral in spreminjal pse tako, da jih je prilagodil svojim potrebam. Tako so nastale številne, tako vizualno kot tudi karakteristično povsem različne pasme psov, ki jih glede na namembnost, značaj in izgled delimo v deset FCI skupin.
Nekatere izmed teh skupin so bile ustvarjene z namenom tesnega sodelovanja s človekom in neposrednega izpolnjevanja njegovih ukazov; takšne so na primer ovčarske in pastirske pasme. Te pasme veljajo za ene izmed bolj učljivih in poslušnih, saj je to skozi tisočletja človek v njih spodbujal in nagrajeval.
Druge pasme so bile ustvarjene za bolj samostojno delo in lastno odločanje pri opravljanju nalog za svojega gospodarja; takšne so na primer lovske in polarne pasme psov.
Za te velja, da so sicer zveste in ljubeče do svojih gospodarjev, vendar pa je njihovemu šolanju zaradi drugačnih nagonov treba nameniti nekoliko več pozornosti in truda, prav tako pa se ti psi zaradi dolgoletnega spodbujanja samostojnega vedenja in odločanja ne pustijo takoj prepričati. Nikakor pa ne velja, da se katere pasme ne da izšolati – prav vsak pes je lahko poslušen in učljiv.
Pasme kot je border collie, so bile posebaj vzrejene za naloge, kot je pastirstvo, kar se odraža v njihovem instinktu za zganjanje živali in tesnem sodelovanju s pastirjem.
Pasjo inteligenco lahko razdelimo na tri različne tipe. Prvi tip se imenuje »instinktivna inteligenca« in se nanaša na zgoraj opisano različno namembnost pasem – torej, za kaj je pasma nastala in čemu je v osnovi namenjena.
Kot primer vzemimo ovčarske pse; ti so bili vzrejeni za pašnjo živali. Nagon po zbiranju živali v skupino in vodenje le-te v določeno smer je prirojen in zahteva le toliko človeškega posredovanja, da ostane pod nadzorom. Različne pasme imajo torej različne tipe instinktivne inteligence.
Drugi tip inteligence je »prilagoditvena inteligenca« in predstavlja sposobnost psa, da se uči iz lastnih izkušenj. Prilagoditvena inteligenca se razlikuje od posameznika do posameznika; tako na primer vse zlate prinašalce žene nagon po prinašanju stvari in imajo v osnovi enako instinktivno inteligenco, a kljub temu, da je večina zelo pametnih, se med njimi vedno najde tudi kakšen posameznik, ki se zdi popolnoma nespameten in vedno znova dela iste napake. To je posledica razlik v prilagoditveni inteligenci med posamezniki iste pasme.
Tretji tip pasje inteligence je najbližje temu, čemur bi lahko rekli »sposobnost učenja« in temelji na tem, koliko od tega, kar mu naroči človek, se pes zmore naučiti. Temu tipu pravimo »inteligenca dela in poslušnosti«.
Glede na omenjene tipe inteligence, veljajo za najbolj učljive in dojemljive pasme border collie, veliki koder, nemški ovčar, zlati prinašalec, doberman, labradorec, papilon in rottweiler. Med najmanj dovzetne za šolanje pa spadajo baset, mastif, beagle, borzoj, chow chow in afganistanski hrt.
Vzgoja in učenje psov zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in doslednosti.
Nagrada je temelj pri šolanju psa, zato je izjemnega pomena da ugotovimo, kaj našemu psu prinaša dodatno motivacijo za delo. Zmotno je namreč pričakovati, da bo pes za nas v nedogled »delal zastonj«.
Pri delu s psom se je zato vedno treba držati »fair playa« in psa za ustrezno opravljeno nalogo tudi ustrezno nagraditi; ne samo tekom šolanja, temveč tudi kasneje, ko pes določen ukaz ali nalogo že obvlada. Samo tako bomo namreč zagotovili, da bo pes ukaze in naloge venomer rad opravljal.
Nagrada je lahko v obliki hrane, igre ali v nekaterih primerih zgolj pohvale vodnika. Nekaterim psom hrana pomeni vse na svetu in zanjo bi naredili karkoli. Takšne pse je zato najlažje šolati s hranjenjem iz roke; s tem se hkrati z učenjem ustvari še večja navezava z lastnikom.
Spet drugim psom je najbolj pomembna igra, pri kateri se popolnoma razigrajo in sprostijo svoje nagone. Takim psom kot nagrado ponudimo žogico, vrv za vlečenje ali drugo vrsto igrače ter se z njimi aktivno igramo.
Pri tem je zelo pomembno to, da pes na koncu vedno zmaga – med borbo z vlečenjem vrvi svoj konec popustimo in dovolimo psu, da vrv ponosno nosi v gobčku. Pomembno je, da v obeh primerih – če je pes navdušen nad hrano, namenimo pozornost tudi igri in če je navdušen nad igro, poiščemo priboljške, ki mu bodo posebej všeč, saj je v pasjem življenju ključno ravnovesje med različnimi aktivnostmi.
Obstajajo pa tudi psi, ki so zelo željni ugajati svojemu gospodarju in pri takih psih je pohvala lastnika vredna več kot vsaka hrana ali igrača. Četudi smo prepričani, da je našemu psičku dovolj zgolj pohvala, je pomembno, da pri delu z njim uporabljamo še ostale oblike nagrad, seveda skupaj s pohvalo. Tako namreč dosežemo najbolj optimalen nivo motivacije psa za delo in učenje, ter hkrati gradimo trdno in pošteno vez s svojim kosmatincem.
Ne glede na vse zgoraj opisano pa je najbolj pomembno to, da si za šolanje psa vzamemo čas in da se ob tem zabavamo skupaj s psom. Najsi neka pasma velja še za tako učljivo in poslušno, končnega dosežka brez trdega dela in posvečanja psu ne moremo pričakovati.
Še nimate uporabniškega računa?
Registriraj se na Zverinica.si
